Afriška prašičja kuga (APK) />

Afriška prašičja kuga (APK) je nalezljiva virusna bolezen domačih in divjih prašičev, za katero ni cepiva. Bolezen ne predstavlja nevarnosti za zdravje drugih živalskih vrst in ljudi. Bolezen v Sloveniji še ni bila ugotovljena, vendar pa predstavlja njeno širjenje iz vzhoda Evrope proti zahodu vse večje tveganje tudi za populacije domačih in divjih prašičev v Sloveniji. Za bolezen so značilne velike izgube, predvsem zaradi omejitev trgovanja in izvoza v tretje države.

V preteklosti je bila bolezen, kot že ime pove, omejena na države Afrike, v zadnjih letih pa se je po vnosu v Gruzijo in Rusijo razširila v Baltske države, na Poljsko, Ceško in v Romunijo. APK je že vrsto let prisotna tudi na Sardiniji, kjer je bolezen endemična.

V letu 2017 je bilo v Evropi prijavljenih 3.985 pojavov APK pri divjih prašičih in 265 pojavov pri domačih prašičih.

Ekonomski pomen APK

Pojav APK ima velik ekonomski pomen, saj škode, ki nastanejo zaradi pojava APK, prizadenejo predvsem:

  • prašičerejo in gospodarstvo:
  • virus povzroča pogine prašičev,
  • gospodarske izgube kmetov zaradi omejitev mednarodne trgovine z živalmi in mesom,
  • gospodarske izgube za lovce,
  • divje živali in lov:
  • zaradi APK se populacije divjih prašičev znatno zmanjšajo ali celo izginejo,
  • omejitev ali popolna prepoved lova na nekaterih okuženih območjih (vključno z zbiranjem trupel in trofej).

Kdo povzroča APK?

Bolezen povzroča virus Afriške prašičje kuge, ki spada med DNA viruse, družina Asfarviridae, v rod Asfivirus. Od časa okužbe, do pojava kliničnih znakov ponavadi preteče 3 – 15 dni, v akutni obliki le 3 – 4 dni.

Značilnosti bolezni

Gre za zelo nalezljivo bolezen, ki lahko prizadene prašiče (domače in divje) vseh kategorij in starosti. Klinični znaki niso specifični, vendar pa lahko na podlagi neobičajne visoke stopnje pogina med prašiči vseh kategorij posumimo na APK. Bolezen je podobna Klasični prašičji kugi (KPK). Pojavlja se v štirih oblikah:

  • perakutna,
  • akutna,
  • subakutna in
  • kronična

Pri perakutni in akutni obliki se lahko pojavijo naslednji klinični znaki:

  • nenaden pogin, brez očitnih znakov,
  • povišana telesna temperatura (40,5 - 42°C),
  • rdečina po koži – vršički ušes, repa, spodnjih delov okončin, deli prsi in trebuha,
  • zmanjšan apetit, apatičnost, cianoza, motnje v koordinaciji, ki se pojavijo v 24 – 48 urah pred poginom,
  • bruhanje, driska (včasih krvava) in izcedek iz oči
  • pogin v 6 – 13 dneh, včasih v 20 dneh,
  • abortusi in
  • smrtnost včasih 100% (pri domačih prašičih.

Za subakutno obliko je značilen milejši potek kot pri akutni obliki. Poginjajo predvsem mlajše živali. Do pogina ali ozdravitve  pride v 3 – 4 tednih. 

Za kronično obliko so značilne respiratorne težave in abortusi, smrtnost je nizka.

Bolezen se v glavnem pojavlja v Afriki, južno od Sahare. Razširila se je v Evropo, Rusijo, centralno in južno Ameriko ter Karibsko otočje.

Virus APK lahko v iztrebkih prašičev ostane aktiven 6 – 10 dni, v izdelkih iz prašičjega mesa nekaj mesecev in v zmrznjenem mesu tudi več let. Virus lahko najdemo v krvi, tkivih in izločkih bolnih in poginulih živali; živalih, ki so prebolele okužbo; mehkih klopih iz rodu Ornitodoros (naravni gostitelj), ki so okuženi z virusom APK in v okolju.

Prenos virusa

Možen je direkten prenos s kontaktom med bolno in zdravo živaljo ali indirekten prenos preko:

  • hranjenja na smetiščih, kjer se najde okuženo meso prašičev ali izdelki iz takšnega mesa (sendviči, klobase, itd.),
  • bioloških vektorjev (mehki klopi iz rodu Ornitodoros), ki so se hranili na okuženih prašičih in
  • kontaminirane opreme, vozil, objektov, obutve in obleke, itd.

Dovzetne vrste živali

Med dovzetne vrste spadata domači prašič (Sus domesticus) in evropski divji prašič.

Po podatkih iz Centralnega registra prašičev, ki se vodi na UVHVVR, je v Sloveniji približno 275.000 domačih prašičev.  Po podatkih o odstrelu, ki je vsako leto večji, lahko sklepamo, da se povečuje tudi populacija divjih prašičev v Sloveniji. Čeprav lahko divji prašič dnevno prehodi več kilometrov, pa ga konfiguracija terena v Sloveniji omejuje pri premagovanju velikih razdalj (avtocestni križ, hribi in reke).

Cepljenje proti APK

Zaenkrat cepivo ne obstaja. Najboljša ukrepa sta preventiva (ukrepi biološke varnosti in ustrezna higiena) in v primeru izbruha bolezni nadzor in predpisani ukrepi (prijavljanje, poročanje, izolacija in takojšnje pobijanje prašičev na okuženih gospodarstvih).

Zdravljenja ni.

Nadzor nad APK v Sloveniji

V Sloveniji v skladu s programom, ki ga vsako leto pripravi UVHVVR in ga predpiše minister  pristojen za veterinarstvo, izvajamo aktivni in pasivni nadzor v populaciji domačih in divjih prašičev. APK spada med obvezno prijavljive bolezni. 

Delite s prijatelji na: