Najpomembnejši mikotoksini in z njimi povzročene mikotoksikoze

Mikotoksini so škodljivi presnovki plesni, ki povzročajo mikotoksikoze. To so zdravstvene motnje pri živalih in ljudeh, ki jih povzroča zauživanje krme, kontaminirane z mikotoksini. Plesni, ki proizvajajo mikotoksine, so na splošno prisotne povsod v naravi. V stik s krmo pridejo  na samem polju, med prevozom in sušenjem ali skladiščenjem. Najpomembnejša faktorja, ki vplivata na razraščanje plesni in izločanje mikotoksinov sta vlaga in temperatura. In na principu tega pogoja so na določenih območjih sveta nekateri mikotoksini pogostejši od drugih. Nekatere plesni, kot npr. Aspergillus flavus, dobro uspevajo v tropskem in subtropskem podnebju, kjer je vroče in vlažno, v zmerno toplem podnebju pa so bolj pogoste plesni iz rodu Fusarium. A zaradi globalnega transporta krme mikotoksini več niso omejeni na določeno geografsko in klimatsko področje.

Na splošno lahko rečemo, da so v praksi za onesnaženje krme z mikotoksini odgovorne predvsem plesni iz rodov Aspergillus, Fusarium in Penicillium. V naših podnebnih razmerah je najpomembnejša plesen, ki proizvaja mikotoksine, Fusarium.

O tem, ali bodo živali zbolele za mikotoksikozo, odloča veliko dejavnikov. Odvisno je od količine in vrste mikotoksina, od živalske vrste, od zdravstvenega stanja živali ter od dejavnikov okolja. Obstajajo tudi velike razlike v občutljivosti posameznih živalskih vrst na mikotoksine; nanjo vplivajo tudi starost, spol, prehransko in imunsko stanje živali, ter vrsta drugih dejavnikov. Škodljivi učinki na živalih se kažejo predvsem z nespecifičnimi znamenji, kot so slaba ješčnost, manjše zauživanje krme, zmanjšana proizvodnja, zaostajanje v rasti in slabša odpornost proti okužbam. Večje količine mikotoksinov lahko povzročijo akutne zastrupitve, dolgotrajno zauživanje manjših količin pa je povezano s kroničnimi boleznimi. 
Vendar plesni vedno ne izločajo toksinov, pač pa le v določenih ekoloških okoliščinah in razmere, ki pogojujejo tvorbo toksinov, za večino plesni sploh niso poznane. Na splošno velja, da suša, visoke temperature in vlaga pospešujejo njihov nastanek. 
Plesni iz rodu Fusarium povzročajo rastlinske bolezni in jih uvrščamo med t.i. poljske plesni, plesni iz rodov Aspergillus in Penicillium pa se razvijejo predvsem med skladiščenjem krme in jih zaradi tega imenujemo skladiščne plesni. Razdelitev na poljske in skladiščne plesni pa je le okvirna, saj lahko v določenih razmerah skladiščne plesni rastejo tudi na polju in obratno.

Mikotoksikoze pri domačih živalih
Mikotoksini pridejo v organizem pretežno skozi prebavila (poznan je tudi vnos preko kože), nato se razširijo s krvjo v tkiva in organe. Mikotoksini kažejo razmeroma veliko stopnjo specifičnosti delovanja na posamezne organe; najpogosteje prizadenejo jetra, ledvice in živčni sistem. Za nekatere mikotoksine je dokazano, da imajo tudi karcinogene lastnosti, torej povzročajo raka.

Aflatoksikoza
Najpomembnejši proizvajalec aflatoksinov je plesen Aspergillus flavus. Vsi sevi plesni A. flavus ne proizvajajo aflatoksinov, toksičnih je le okrog 20 %  sevov te vrste. Poleg njega proizvajajo aflatoksine tudi druge vrste plesni iz tega rodu, npr. A. parasiteus, A. niger, A. ruber, A. versicolor, A. citrinum… Aflatoksin se izloča z mlekom (lahko ga popijemo!) in se ga s termično obdelavo ne da uničiti.
Prva znamenja zastrupitve pri živalih so na splošno izguba apetita in zmanjšanje telesne teže.
Pri prašičih povzroča zastrupitev z aflatoksinom slabo konverzijo krme in slabe priraste, poškodbe jeter, slabšo odpornost.
Pri perutnini ugotavljamo zmanjšano rastnost, zmanjšano nesnost.

Ohratoksini
So skupina kemijsko sorodnih presnovkov, ki jih izločajo glive iz rodu Aspergillus in Penicillium. Označujemo jih s kraticami A, B, C in D. Najpomembnejši proizvajalec tega toksina pri nas je Aspergillus ochraceus. Najbolj sta kontaminirani koruza in žita. Odrasla goveda niso občutljiva na ta toksin, ker se v veliki meri razgradi v vampu.
Pri zastrupitvah pride predvsem do poškodb ledvic, prizadeti pa so tudi drugi organi, zlasti jetra in prebavila. Klinična znamenja bolezni so hujšanje, zmanjšana ješčnost, driska, dehidracija, povečano pitje vode in manjša nesnost pri perutnini. Ohratoksini delujejo imunosupresivno in zmanjšujejo odpornost živali proti infekcijam.
Najbolj pomemben in strupen je ohratoksin A. Je 3 x bolj strupen za brojlerske piščančke kot aflatoksin. Pri perutnini zmanjšuje ješčnost in  priraste, operjanje je slabo, nesnost in izvalilnost sta nizki, imunska odpornost je zmanjšana.

Fusarium toksikoze 
Plesni iz rodu Fusarium so zelo razširjene, poznanih je že več kot 100 toksinov, ki jih izločajo, posebno pozornost pa je potrebno nameniti predvsem dvema toksinoma, to sta  F2 (zearalenon) in trihoteceni.
Zearalenon (toksin F-2)
Toksin povzroča estrogeni sindrom (hiperestrogenizem). Učinek zearalenona je podoben kot pri aplikaciji večje količine ženskih spolnih hormonov estrogenov. Visoke poletne temperature in deževna jesen omogočijo razvoj plesni na žitih. V hladnih zimskih in jesenskih obdobjih nizke temperature delujejo stresno na plesen in začne proizvajati veliko toksina. Hiperestrogenizem je bil ugotovljen pri prašičih, perutnini in govedu. Klinično se kaže v moteni reprodukcijski aktivnosti živali: v podaljšani pojatvi, tihi pojatvi, neplodnosti, povečanem razvoju mlečne žleze, povečani obolevnosti za mastitisom, rojstvu mrtvorojencev, abortusih, še zlasti pa v spremembah na zunanjih in notranjih spolnih organih. Prašiči so na zearalenon najobčutljivejša živalska vrsta. Praviloma oboli večje število živali na enem gospodarstvu. Najpogostejša klinična znamenja estrogenizma pri svinjah so močno povečane in rdeče sramnice, moten izcedek iz rodil, izpad nožnice in zadnjega dela črevesja, močno srbenje in težave pri uriniranju. Največkrat zbolijo odstavljenci in spolno nedozorele svinjke. Znamenja estrogenizma so ugotovili tudi pri sesnih pujskih, starih le nekaj dni - to kaže, da izločajo zearalenon svinje z mlekom. Pri mladicah povzroča  povečanje mlečne žleze in seskov. Pojavljajo se še abortusi, mumifikacija plodov, majhna gnezda in slaba vitalnost novorojencev.
Perutnina in govedo sta precej odporni vrsti na zastrupitev z zearalenonom. 
Trihoteceni
Med trihotecene spadajo T2 toksin, DAS in DON. Klinična znamenja zastrupitve potekajo različno glede na vrsto in količino toksina. Prevladujejo zlasti slabi prirasti oz. manjša proizvodnja živali, odklanjanje krme, bruhanje in vnetni procesi in krvavitve v ustni votlini in črevesju, pojavlja se tudi driska. Trihoteceni delujejo tudi imunosupresivno. Prašiči so bolj občutljivi na DON, perutina pa na T2 in DAS.
Sindrom bruhanja in odklanjanja krme pri prašičih povzročajo toksini DON, DAS in T2. Najbolj pogosto DON. Odklanjanje krme je deloma vezano na slab okus in vonj ter na vnetja v ustih in požiralniku. Bruhanje je pogojeno centralno. Posledice zastrupitve z DON in sorodnimi trihoteceni se kažejo v slabih prirastih, plodnostnih motnjah, driski in tudi smrti živali.  
Zastrupitev pri perutnini: odklanjajo krmo, zniža se proizvodnja, pojavijo se hujše spremembe na prebavilih s spremljajočo  drisko,  rane v kljunski votlini in v okolici korena kljuna, piščanci imajo nasršeno perje in so bolj občutljivi na bolezni, negativne vplive okolja in stres. Slaba je kvaliteta jajčne lupine, povišana smrtnost.

Varne/dovoljene meje vsebnosti mikotoksinov v krmi. Kje je varna meja? Toksičnost okužene krme je odvisna od vrste mikotoksina in njegove količine, vrednosti različnih mikotoksinov pa se med sabo seštevajo. Generalno gledano, ni varne meje. Ena vsebnost mikotoksinov je lahko varna na eni npr. piščančji farmi, na drugi pač ne, odvisno od tehnologije reje in predhodnih bolezni v reji. Interakcija mikotoksinov med sabo, genetska odpornost  živali, vpliv okolja (temperatura, vlaga, amonijak) spol, prehrambeni status… - vse to vpliva na jakost  izražanja motenj in kliničnih znakov mikotoksikoz. Zakonodajno je meja v krmi določena le za aflatoksin, za ostale pa ne.

Zaključek
Plesni povzročajo v kmetijstvu precejšnjo škodo. Nekatere od njih povzročajo le kvarjenje krme in zmanjšajo pridelek  kmetijskih rastlin, druge pa izločajo v določenih pogojih strupene snovi – mikotoksine, ki povzročajo nastanek proizvodnih, zdravstvenih in reprodukcijskih motenj pri domačih živalih, kot zaostanki v živilih živalskega izvora pa lahko ogrozijo tudi zdravje ljudi.
Krma, okužena z mikotoksini, vpliva na proizvodnost različno: od nezaznavnih pa do jasno izraženih motenj. Nekatere vrste plesni lahko proizvajajo več različnih mikotoksinov in eno vrsto mikotoksina lahko proizvaja več različnih plesni. V kontaminirani krmi je redko prisotne le en mikotoksin. Če je krma plesniva, ni nujno, da so v njej tudi mikotoksini. Če krma ni videti plesniva, tudi ni nujno, da  v njej ni mikotoksinov, ker mikotoksini ostanejo še po tem, ko plesen odmre.
Krmljenje plesnive krme domačim živalim predstavlja potencialno nevarnost za prenos mikotoksinov v prehransko verigo. Prek živalske krme vstopajo v prehransko verigo predvsem aflatoksini in ohratoksin A. Druge mikotoksine ljudje zaužijemo skoraj izključno z rastlinsko krmo, saj je prenos teh toksinov iz krme v meso, mleko in jajca zelo majhen.

Mateja Ratiznojnik, dr.vet.med.