ŠEPAVA KRAVA PROIZVEDE MANJ MLEKA KOT ZDRAVA

Šepanje predstavlja tretji največji zdravstveni problem v hlevu krav molznic, takoj za reprodukcijskimi motnjami in mastitisom. Povezano je lahko z velikimi ekonomskimi izgubami, kar rejcu prinaša dodaten finančni zalogaj v že tako za kmetijstvo neugodnih časih.

Šepanje ni bolezen, pač pa klinično znamenje, ki kaže na moteno dejavnost okončin zaradi patoloških dogajanj v posameznih tkivih ali organih, pa tudi v organizmu nasploh. V več kot devetdesetih odstotkih najdemo vzrok za šepanje v parkljih, na katere se osredotočamo v prispevku.

VZROKI ŠEPAVOSTI

V osnovi lahko vzroke za šepanje razdelimo na infekcijske in neinfekcijske, vendar  v obeh primerih gre za preplet številnih neugodnih dejavnikov, ki privedejo do razvoja bolezni (multifaktorielna bolezen). Neustrezna prehrana (mikotoksini, pomanjkanje vitaminov, mineralov, acidoza vampa, ketoza), mehanske poškodbe parkljev (groba ali spolzka tla), slaba higiena v hlevu, nepravočasna ali nestrokovna korekcija parkljev, pomanjkljivo gibanje, hormonalne spremembe (brejost), pasma živali in v zvezi z njo povezana trdota roževine in teža živali so le nekateri izmed številnih vzrokov, ki privedejo do bolezenskih sprememb na parklju (mehčanje, pokanje, luščenje roževine, vdor mikroorganizmov…) in posledičnega šepanja. 

ŠEPANJE JE ODRAZ BOLEČINE

Na bolečine se živali odzivajo na kompleksen in koordiniran način, ki vključuje številne fiziološke spremembe in pa spremembe v obnašanju. Krava z bolečino v področju parkljev pogosteje leži kot običajno, težko vstaja, se nerada giblje, prestopa iz ene noge na drugo, postane celo depresivna in se ne zmeni za okolico. Razvijejo se lahko tudi stereotipi, za živalsko vrsto nenavadno obnašanje, kar pri kravah lahko opazimo kot »pasje sedenje«.

NEPOSREDNA IN POSREDNA ŠKODA

Problem s šepavostjo v hlevu pomeni ekonomsko škodo, ki jo lahko razdelimo na neposredno (očitno) in posredno (slabo, komaj zaznavno). Neposredna škoda je izdatek za veterinarsko zdravljenje živali, njena izločitev, usmrtitev ali pogin. Literatura nam postreže s podatkom, da je med živalmi, ki so poginile zaradi neinfekcijskih bolezni, od 4 do 10 odstotkov takšnih z boleznimi parkljev ali s komplikacijami, katere jim pogosto sledijo. Izraz slabo zaznavna škoda pa naj nas ne zavede, kajti ta trenutek izgleda, da je nevredna pozornosti, ampak dolgoročno močno preseže izgube zaradi zdravljenja in izločitev. Mednjo uvrščamo padec mlečnosti, hujšanje, motnje  v reprodukciji (slabo izražena gonitev, podaljšan čas med dvema gonitvama, slabša koncepcija…).

VPLIV ŠEPANJA NA PROIZVODNJO

Nikakor ne moremo mimo dejstva, da imajo šepave krave v povprečju za 15 odstotkov nižjo telesno maso v primerjavi z zdravimi živalmi. Krava, ki čuti bolečino, je otožna in slabo odzivna na dražljaje iz okolja ter postane slabo ješča. Ker nima potrebno napolnjenih prebavil, se vampova stena nepopolno krči, čas prežvekovanja je skrajšan, vampova vsebina se slabo meša, zaradi česar se krma slabše prebavi in kasneje tudi slabše resorbira v črevesju. Ker žival tudi manj pije, obenem dehidrira. Vse to zaradi zmanjšanega vnosa hranilnih snovi v telo posledično pomeni hujšanje in zmanjšanje količine namolženega mleka, zmanjšani pa sta tudi vrednosti proteinov in beljakovin v njem.

Raziskave nam jasno prikazujejo, za kolikšen delež se pri šepavi kravi zmanjša vnos krme in kolikšen je padec mlečnosti. V resnih primerih obolenj se količina zaužite suhe snovi krme zmanjša za 16 odstotkov, mlečnost pa pade celo za 36 odstotkov. Druga raziskava nam postreže z nekoliko drugačnim podatkom, in sicer, da šepava krava proizvede od 160 – 550 litrov mleka manj na laktacijo, kot bi ga, če bi bila zdrava. Na tem mestu naj navedem, da je padec mlečnosti izrazitejši pri kravah, ki so v drugi ali kasnejši laktaciji v primerjavi s kravami v prvi laktaciji. Vzrok bi naj bil v tem, da imajo krave v kasnejši laktaciji v povprečju višje količine mleka in je zato pri njih možen večji padec v produkciji.

Padec mlečnosti se začne že 2 tedna (po nekaterih podatkih celo 4 mesece) preden lahko klinično diagnosticiramo šepanje in traja vse do pet mesecev po ugotovitvi bolezni. Če to obdobje seštejemo, pomeni manjšo količino mleka kar devet mesecev, kar je že skoraj dolžina ene standardne laktacije.

Šepanje se pogosteje pojavlja pri starejših kravah in tistih z visoko mlečnostjo. Incidenca je najvišja v obdobju okrog telitve oziroma v zgodnji laktaciji. Krivci so stres, hormoni brejosti in neustrezna prehranska oskrba brejih živali, katerih potrebe je v tem času težje zadovoljiti.

PREVENIRAJ, NE ZDRAVI

Najučinkovitejši ukrep za vzdrževanje ustreznega zdravstvenega stanja parkljev je preventiva. Rejci ji posvečajo premalo pozornosti, ker se jim zdi škoda vloženega denarja, toda  preprečevanje bolezni je varčevanje na dolgi rok! Kaj lahko rejec stori sam:

1.       Skrb za ustrezno prehrano

Acidoza (zakislitev vampove vsebine) je pogosto vzrok za pojav laminitisa kot enega od vzrokov šepanja. Razvije se, če žival požre preveč hitro fermentirajoče krme (pesni rezanci, sladkorna pesa, žita, koruza), zato le-to dodajamo v manjših količinah. Poskrbimo, da žival ob obroku poje dovolj vlaknine in ob spremembi krmnega obroka jo počasi navajamo nanj.

Za preprečevanje ketoze kravo v ob in poporodnem obdobju oskrbimo z zadostno količino energije v obroku in seveda pazimo, da žival ob telitvi ni predebela, kar je prvi vzrok za pojav bolezni.

Na pojav šepanja vpliva tudi pomanjkanje vitamina biotina in mineralov joda, selena, cinka, bakra, mangana in kobalta, zato naj jih bo v krmi dovolj. Če je potrebno, uporabimo mineralno-vitaminske dodatke.

2.       Tehnologija reje

Redno je potrebno vzdrževati higieno v hlevu, tla na sprehajalnih površinah naj ne bodo spolzka in ne pretrda, ležišče naj bo čisto, suho in mehko, iz hleva odstranimo nevarne, ostre površine, na katerih bi si žival lahko poškodovala parklje.

3.       Redno obrezovanje parkljev

Priporoča se enkrat do dvakrat na leto, po potrebi za posamezno kravo večkrat. Opravljeno naj bo strokovno, po obrezovanju pa lahko uporabimo preparat za zaščito in nego parkljev.

4.       Kopeli za parklje

Redna in pravilna uporaba kopeli za parklje lahko močno zmanjša pojavnost bolezni. Učinkovite kopeli delujejo na dva načina: uničujejo bakterije kot povzročiteljice bolezni in okrepijo roževino parklja, da postane bolj odporna na mehanske vplive.

ZA KONEC

Bolezni parkljev pri govedu so močan ekonomski dejavnik izgub, kajti pri živali se zaradi bolečin in neugodja zmanjša proizvodnja, manjši so uspehi prireje in navsezadnje gredo takšne živali prezgodaj v zakol. Samo od zdravih živali lahko pričakujemo dobro počutje, dobre proizvodne rezultate in pa gospodarsko korist, zato ravnajmo kot dober gospodar ter pravočasno poskrbimo za zdravje parkljev naših krav.

Pripravila: Mateja Ratiznojnik, dr. vet. med., Lek Veterina, d.o.o.